Kritike

Kljub temu, da se zdi slikanje narave ena najbolj osnovnih človeških inklinacij, se je slikarska zvrst krajine (brez vpeljevanja figuralnih kompozicij) v zahodni umetnosti osamosvojila precej pozno in doživela svoj vzpon šele v romanticizmu 18. in 19. stoletja. Od takrat dalje zaseda stalno mesto v skorajda vseh umetniških gibanjih. Čeprav glavni tok sodobne umetnost daje več poudarka na konceptualno umetnost, abstraktnost in instalacijske prakse, je slikanje narave še vedno stalnica h kateri znova in znova gravitiramo, prav tako pa je ta zvrst dokaz umetnikove slogovne dovršenosti in tehničnega znanja. Slika narave ne potrebuje le umetnikovega občutka za izbiro motiva in poznavanje zakonitosti kompozicije ter barv, temveč prav zaradi obeleževanja resničnega sveta nujno potrebuje vnos izvirnega načina gledanja in čustev, ki komunicirajo z gledalcem. Motiv mora biti osebna interpretacija, ne le posnetek resničnosti, saj je za tovrstne slike pomembno predvsem, da dobimo vpogled v to, kako svet vidi avtor, ki nam s tem dovoli razumeti okolje s perspektive, ki bi nam sicer bila nedosegljiva. O močni povezavi slikarjevega čutenja motiva, ki uspešno komunicira z gledalcem je Caspar David Friedrich zapisal: »Slikar ne bi smel slikati le tega, kar ima pred seboj, ampak tudi tisto, kar vidi v sebi. Če v sebi ne vidi ničesar, naj preneha slikati, kar ima pred seboj.«

Slike Suzane Pirtovšek odlikuje mehkoba nanosa, izjemen čut za svetlobo in občutek čustvene navezanosti na motive. Prav zaradi tega slike vzpostavijo stik z opazovalcem, ki ob njih ne uživa le v estetiki videnega, temveč mu je podana tudi atmosfera v katero se lahko vživi prek lastnih spominov in želja. Narava na slikah je napolnjena z občutkom gostote zraka, temperature, vonja, zvokov. Slike so dovršene, a ne ciljajo h karseda realističnemu posnemanju videnega, prav tako ne k evokaciji impresionizma. Ostajajo zveste slogu umetnice, ki videno interpretira prek lastnega notranjega dojemanja, s tem pa omogoči razslojen in unikaten vpogled v verzijo resničnega sveta, ki prioritizira doživljajsko globino.  Umetnica o svojem delu pravi: »Povsod okrog sebe vidim kompozicije, ki me navdihujejo. Svet v mojih slikah je postal vzporedni svet, v katerem se čas preprosto izgubi. Platna, ki postajajo slike, šepetajo in z menoj nenehno komunicirajo. Danes je lepota vodilo moje slikarske poti – začutiti in jo prenesti v slikarsko kompozicijo na platnu, se z njo poigravati in jo poustvarjati vse do točke, ko oživi. To je tista fluidna frekvenca, ki se hipno dotakne gledalcev, jih osvoji, in ne zapusti njihovih misli. Ta lepota je neskončna, tako kot je neskončen prostor obzorja. Poigravanje svetlobe in teme v harmoničnem plesu narave je tisto, kar me najbolj vznemirja in čemur v svojih stvaritvah posvečam veliko pozornosti. Moje slike izražajo hrepenenje po nedosegljivosti obzorja, po igri svetlobe v vsakem trenutku dneva, po ustvarjalnosti narave, ki je neponovljiva v vseh letnih časih, po tisti harmoniji, ki nas obkroža znotraj sebe in zunaj v naravi.«

Suzana Pirtovšek (1961, Skopje). V Slovenijo jo je pripeljala ljubezen. Od svojega 27. leta živi in ustvarja v Mariboru, kjer si je ustvarila tudi družino in je mati treh odraslih sinov. Njeno poklicno področje je sociologija, a za svojo prvo ljubezen smatra slikarstvo. S slikanjem je pričela že kot deklica, od ranega otroštva je namreč sedela v ateljeju svojega dedka, priznanega likovnega umetnika iz Makedonije, in ga opazovala pri delu. Začetki njene umetniške kreativnosti torej segajo v otroštvo, ko je pod dedkovim mentorstvom narisala svoje prve stvaritve. Leta 1988 je na 27. natečaju mladih umetniških talentov Zveze slikarjev v Makedoniji prejela prvo nagrado, kasneje pa je v Sloveniji pot razvoja svojega talenta nadaljevala samostojno. Pred leti je naletela na knjigo z naslovom Mastering of composition kanadskega avtorja – slikarja in profesorja slikanja, Iana Robertsa. Še danes se sprašuje, ali je šlo za igro usode, saj ji je ta knjiga namreč spremenila življenje in pogled na slikarstvo. Pridružila se je številnim učencem Iana Robertsa, se pod njegovim mentorstvom izobraževala in izpopolnjevala svoje slikarske veščine. Drži se vodila, da slikanje usvojimo po 10.000 urah vaj – gre za nenehen proces iskanja, spoznavanja, ustvarjalnosti in odnosa do sveta.

Avtor: Sara Nuša Golob Grabner, likovna kritičarka